Petja Grafenauer
Mobilni flâneurji

Slikar Sašo Vrabič je 17. maja ob 21.10 na Facebooku objavil video, ki si ga je do 24. maja ogledalo 7600 ljudi. Več kot večino razstav sodobne umetnosti. Tehnologija je omogočila vidnost.

Podobe objave so v nekaj manj kot dveh minutah pokazale nastajanje slike Zablode iluzij. Na sliki se odpre pogled na živahno manhattansko 9. avenijo: dan je sončen in topel, ulico obkrožajo večnadstropne stavbe, a med njimi se najde tudi zelenje, po cesti se počasi premikajo avtomobili – med njimi je veliko taksijev, po pločnikih in med pločevino se prebijajo pešci. Ko se v njih malo bolje zagledamo, opazimo, da prav vsak izmed njih v rokah drži telefon, še več, večina upodobljencev je s telefonom zasedena do te mere, da sveta okrog sebe sploh ne opazi. Podoben prizor nudi slika Drevo pred Grammarcyjem, le da smo tokrat bližje, na ulici, dekleta v rožnatih oblekah na prehodu opazujemo z druge strani in naše oči so edine, ki ne zrejo v digitalni zaslon.

Prvič po letu 1970 v svetu opazno narašča število smrtnih žrtev med pešci. Tokrat niso krivi jekleni konjički ampak pametni telefoni. V nekaterih mestih ZDA so že uveljavili globe za tiste, ki med hojo zrejo v zaslone. Na Kitajskem so ponekod pripravili posebne pločnike za tiste, ki želijo biti med hojo aktivni na svojem mobilcu. Da bi zmanjšali število žrtev, so v Sidneyju za ‘petextrians’, kot jim pravijo, uvedli svetlobne signale vgrajene v pločnik. Avstralskemu mestu sledita nemška Augsburg in Köln. Ljudem, ki kot zombiji begajo po mestih, pa so v resnici nekje popolnoma drugje, v vijugah svojega pametnega telefona, Nemci pravijo ‘smombiji’ – sestavljanka, ki druži besedi smartphone (pametni telefon) in zombiji.

Ena od študij o našem življenju s pametnimi telefoni, ki je bila izdelana na študentski populaciji v ZDA je pokazala, da 60% študentov uporablja telefon več kot 4 ure dnevno, 18% pa celo več kot 8 ur. Skoraj vsi (97%) se od telefona ne ločijo skoraj nikdar in mnogi (74%) ga uporabljajo tudi, ko so v družbi. 46% študentov poroča, da s prijatelji in družino večkrat komunicirajo ob pomoči tehnologije kot pa v živo. Kljub temu pa kar 74% študentov moti, če v njihovi družbi telefon uporablja kdo drug, in kar 92% jih meni, da tehnologija slabo vpliva na medosebno komunikacijo 89% pa, da je kvaliteta konverzacije s tehnologijo slabša od živega stika.

Komunikacija v živo skorajda ne obstaja več. V nekaterih losangeleških restavracijah so pametne telefone in tablice prepovedali v času prehranjevanja z namenom, da bi se ljudje posvetili hrani in medčloveškim odnosom. Septembra 2014 sta ameriška igralca Kristen Bell in Dax Shepard posnela reklamo za tablico Samsung Galaxy Tab S, ki si jo je na You-tubu ogledalo več kot 20 milijonov ljudi. V zgodbi oglasa sta se odločila, da dneva ne bosta preživela v naravi, ampak doma, skupaj, a vsak s svojo tablico. Z njo se igrata, poslušata glasbo, gledata filme in se prek ekranov celo pogovarjata med seboj.
Sašo Vrabič, slikar in glasbenik, je od vsega začetka svoje kariere v slikah reflektiral vpliv novih tehnologij in sodobnega časa na osebno življenje. Multitasker, ki bitboxa pri Perpetuum Jazzile in Bassless, slika, ustvarja videe, oblikuje, snema zvoke in fotografira podobe … je uporabnik sodobnih tehnologij, njegovi projekti temeljijo na osebni, intimni in socialni izkušnji. Že leta 2003 je v Galeriji P74 pripravil razstavo Privat(e), s temo, ki se je v prid eskapizmu odrekla nenehni povezanosti s svetom. Kljub poplavi informacij, številnim potovanjem, žgoči želji po ustvarjanju in nenehnim produkcijskim pritiskom si je intimno izboril varen prostor, v katerem ustvarja brez motenj, mnogokrat skupaj z družino – ženo, sinom in hčerko. Tudi na tokratni razstavi: delo na papirju z naslovom Nokia (Sašo in Karin) je umetnikova risba telefona, jezna gesta čečkanja prek njega je otroška. Iskrena. Osebna. Je kritika podobe s slike Skupaj, podobe, ki jo je Vrabič z mobilcem ujel na Kitajskem in na kateri je shranil par, ki si deli le fizični prostor in kljub temu, da se njuni telesi stikata, osebni stik ohranja za ekran.

Vsi so na mobilcih. Policisti in flâneurji, turisti in lokalci. Vsi potopljeni v digitalni svet. Ta servira tudi nov jezik, jezik OMGjev, LOLov, WTFjev in podobnih signalov, s katerimi poleg informacij delimo tudi čustva in reakcije. Nova resničnost je tu, vsepovsod, tudi v Ljubljani. Poglejte Vrabičeve slike, ekran svojega pametnega telefona, ali pa se preprosto ozrite skozi galerijsko okno na ulico. Tokrat vse podobe pripovedujejo eno zgodbo.