Matjaž Brulc
O projektu

»Kdor nima želje, ima vse.«
Ippolito Nievo (1831-1861)

Besedna zveza, s katero Sašo Vrabič naslavlja razstavo v galeriji Simulaker, predstavlja ustaljen umetnostnozgodovinski termin, ki označuje dela, nastala v danih razmerah konkretnega razstavnega prostora. In situ poudarja enkratnost umetniških del, njihovo neponovljivost, ki je vezana na specifično prostorsko izkušnjo. Takšna metoda je v kar največji opoziciji s fluidnostjo, z nekakšno namnoženostjo, ki jo izžarevajo posamični elementi na razstavi; če se nam namreč Vrabičeve podobe vsaj na prvi pogled zdijo sumljivo znane, to še toliko bolj velja za njihovo tekstovno opremo.

V prepoznavni likovni maniri, ki jo razvija zadnja leta, ostaja Sašo Vrabič zavezan transformaciji klasične slike v njeno mediatizirano dvojčico, ki jo v konkretni galerijski izvedbi vpenja v prepoznavno maniro street art-a ter grafitov. Predloge za svoja dela jemlje avtor bodisi iz skladovij medijskega podobja, bodisi iz zasebnih arhivov ali interneta. Na ravni vsebine tako vseskozi preizkuša meje med javnim in zasebnim, med družbenim in osebnim, medtem ko z likovnim angažmajem ožjih družinskih članov prevprašuje tudi koncept avtorstva. Vrabičevo slikanje na steno je hommage ročnemu delu, prvinski analognosti, ki posnema neskončno reproduktibilni univerzum digitalnega. S pomočjo uporabljenih motivov ter marsikdaj skrajno obrabljenih besednih zvez, ki z vztrajnim ponavljanjem izgubljajo svoj pomen, se izrisuje avtorjeva globlja percepcija sodobnega sveta. In tu ni dvoma: za Vrabiča je središče tega sveta – človek. Človek, vpet v spone družbenega ter individualnega, določen s (komunikacijsko) tehnologijo, politiko, ideologijo, in seveda tudi z lastnimi čustvi. Človek, ki sanja in občuti; človek, ki si želi… 

* * *

Zgoraj navedeni citat italijanskega pisatelja Ippolita Nieva karseda dobro povzame usodnost in tragičnost želje. Imeti željo predpostavlja neizpolnjenost, ki pa se ne izniči v trenutku, ko željo uresničimo (kajti brž se bo pojavila nova), temveč šele takrat, ko želje preprosto ni več. Sodobna potrošniška družba je družba, ki temelji na (ne)izpolnjenih željah; zdi se, da ravno hlastanje po totalni izpolnitvi sleherne želje poganja motor družbe. Želja je del človekove psihe, je čustvo, ki omogoča nastanek vrste drugih čustev, vendar pa želje na drugi strani botrujejo tudi številnim družbenim anomalijam. Izpolnitev želje je namreč povezana z doseganjem sreče, tega bistvenega imperativa sedanjosti. In obratno: želja tudi onesrečuje. Ali kot zapiše Pascal Bruckner: »Strastno prizadevanje za doseganje tega stanja [sreče] je povezano z dvema nagnjenjema, konformizmom in zavistjo, boleznima demokratične kulture: s prilagoditvijo večinskim užitkom in očaranostjo nad izbranci, za katere se zdi, da jim je sreča naklonjena.(1)«

Sašo Vrabič se na novomeški razstavi loteva vizualnega raziskovanja ekonomije želje, tako njenih pozitivnih kot negativnih plati. Kaj pomeni želja? So želje, ki jih smatramo za povsem naše, res naše želje, ali pri tem zgolj sledimo ukazom Drugega? Kakšen je odnos med pozitiviteto želje ter negativiteto problema, ki jo prav ta želja navidezno odpravlja? Je posameznikova želja zgolj odsev manipulacije, ki jo nad njim vsakodnevno izvaja okolje, speto iz koordinat različnih družbenih podsistemov ter ideologije?

* * *

Vrabič dramatizira vsakdanje situacije kot tudi osebne dileme, ki jih te porajajo. Potencira njihovo banalnost; prikazuje jih kot izpraznjeno medijsko atrakcijo ali pa jih zvede na preprost sistem ukazov, s katerimi je določen potek naših življenj. Končni rezultat se bliža svojevrstni vizualni poeziji, ki s prostim asociativnim tokom v prostoru ustvarja intrigantna pomenska razmerja.  Kontrast med platni, na katerih so izpisani afirmativni vzkliki, ki jih povezujemo s porajanjem ali zadovoljevanjem želja, ter gesli in risbami iz (medijskega) vsakdanjika, krepi heterogeni značaj uporabljenega gradiva, ki zlahka doseže učinek potujitve. Prav zaradi potujitve postane znano manj znano, predvsem pa neskončno bolj izpraznjeno ter efemerno. Video delo ter instalacija, narejena iz cenenih materialov, pričata o avtorjevem lahkotnem prehajanju med različnimi mediji, ki kot celota ustvarjajo večplastno zgodbo o želji – predvsem pa o nas samih.                      _______

(1)Pascal Bruckner: Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči, Študentska založba, Ljubljana 2004, p. 19