Bojana Piškur, Sašo Vrabič
Obrigado meu amor

Bojana Piškur: »Obrigado meu amor« – porque? Fascinacija s portugalščino, Brazilijo, brazilskimi soap operami, bosso novo …

Sašo Vrabič: Pravkar sem prebral knjigo Alaina de Bottona, Umetnost potovanja, v kateri avtor razlaga, da je določena mesta obiskal zaradi raznih filmov, slik, fotografij, torej zaradi umetniških del, ki so ga spodbudila, da obišče kraj, kjer so nastajala ali bila narejena. Tako sva z Nino obiskala Lizbono ravno zaradi Wendersovega filma Zgodbe iz Lizbone (Lisbon Story, 1994) in na Portugalskem ostala kar nekaj tednov. Malo sva se dotaknila portugalskega jezika, še zdaleč pa ga nisva osvojila. Jezik me fascinira, absolutno, tako kot glasba skupine Madredeus, Gilberta Gila, Joãa Gilberta, Toma Jobima. Tudi razlika med brazilskim in portugalskim jezikom se mi zdi velika. Portugalci za Brazilce pravijo, da že v govorici pojejo. Ja, glasba in zvok sta tisto, kar me fascinira v kontekstu izbranega naslova in ozadja za njim.

Sicer ne gledam televizije in soap oper, se pa spomnim Sužnje Isaure (Escrava Isaura, 1976) kot prve telenovele v moji izkušnji in še vedno lahko zapojem naslovno melodijo. In bossa nova je tisti ležerni ritem, na katerem večkrat temelji moje eksperimentiranje z vokalnimi ritmi; že več let kot vokalni bobnar sodelujem z zborom Perpetuum Jazzile, izvajamo pa brazilske sambe in bosse nove.

Bojana Piškur: Izjavo »obrigado meu amor« razumem kot »potezo« v »jezikovni igri« (Wittgenstein), ki v to igro vpelje trenutek ugodja, proces izumljanje nečesa novega…

Sašo Vrabič: Naslovi mi pomenijo proces razmišljanja o zgodbi, konceptu, večdimenzionalnosti vsebine, ki me v danem trenutku zanima in jo želim predelati. Seveda, to je trenutek ugodja in dodatna »poteza« v »jezikovni igri« in komunikaciji z občinstvom. Bolj kot jezikoslovje mi je blizu sam človeški eskapizem, v kar lahko stlačimo vse stvari, ki nas sproščajo, razveseljujejo in niso naša obveza. Naslov zveni razbremenjujoče, in to tudi hočem.

Amaterizem je tisto, kar povezujemo s preživljanjem prostega časa, kot nedeljski slikarji, ljubiteljski športniki. Beseda amater izhaja iz amare, ljubiti, rad imeti. Kaj je boljšega v človeškem življenju kot to, da enostavno delaš stvari, ki te razveseljujejo? Boj za preživetje je nuja, a služba, delo, ki v našem vsakdanjiku pomeni delati, zato da pokrijemo stroške stanovanja, hrane, nepotrebnih odvečnih oblek in igračk sodobne družbe, je večkrat prav nasprotno od tistega, kar delaš rad, s srcem. Izumljanje besednih zvez za naslove je proces izumljanja nečesa novega v kontekstu podajanja privatnega jezika, zgodb in boljših vstopnih točk za razumevanje včasih hermetičnih likovnih del.

Bojana Piškur: Če sva že na, reciva temu tako, »jezikovnem« področju, mislim, da se morava dotakniti tudi vprašanja prevajanja. Verjetno se strinjava, da samo nepopolni prevodi omogočajo umetniškemu delu, da ostane v stanju napetosti. Rekla bi, da tudi tvoje ustvarjanje temelji na tem principu. Tako na primer prevajaš digitalno v analogno …

Sašo Vrabič: Nekoč sem izjavil, da delam slike po načelu hitrega realizma. Mislim, da je to še danes na nek način res. V slikarstvu sem pred desetimi leti začel prenašati digitalne, elektronske podobe s klasičnim načinom slikanja. Pomemben element napetosti je nepopolnost, torej kot praviš, nepopoln prevod. Prevod iz enega medija v drugega. Že večkrat se je pojavilo vprašanje, v čem je v današnji dobi smisel prevajati zamrznjene podobe iz elektronskih medijev, ko obstajajo lažji načini pretvarjanja. Moji pretekli odgovori so bili v prid počasnejše tehnologije slikarstva. Izbira tehnologije je samo podaljšek ideje v kontekstih vsebin hitrega vsakdana. V bistvu je pri meni vseskozi prisotno izpraševanje o smislu te hitrosti in vedno novih propagiranih produktov, njihove nepreglednosti ter pasivnosti gledalcev in igralcev elektronskih igric.

Pri delu z glasom sem dobil dimenzijo, ki je pravzaprav ista kot v vizualnih delih. V celoti gre v mojem delu za transformacijo digitalnega v analogno, elektronskega v akustično. Pri prevodu mojega glasu, ki oponaša elektronske ritme, gre prav tako kot v slikarstvu za nepopolno interpretacijo – v tem primeru elektronskih ritmov, glasbenih vzorcev, mešanja različnih zvokov, manipulacije frekvenc brez dodanih efektov. V teh spontanih interpretacijah je vidna in slišna iluzija, ki pa se razlikuje od klasične ravno po tem, da je nepopolna, a na trenutke zavajajoče oponaša elektronske medije, ekran, elektronsko glasbo, tehno ritem. Človeška roka in glas imata svojo pripovedno moč, znanost pa je prinesla stroje in androide. Pravzaprav se že dolgo pogovarjamo s stroji.

Nepopolnost ima v dobi brezhibne digitalne fotografije na sebi nekaj privlačnega, človeškega. Zato so stare tehnologije na nek način privlačne s svojimi napakami. Najbolj so se mi v spomin vtisnili filmi, ki so jih včasih piratsko presnemavali s projekcij v kinu na VHS, in sicer prav zaradi nepopolnosti slike; zato sem še bolj podrobno sledil, kaj je na temni sliki in v šumečem zvoku, ki sta ustvarjala nepopoln prevod tistega, kar si je zamislil režiser. Zato sem večkrat tudi v svojih video delih snemal z ekrana že dvakrat presneti material in tako montiral neposredno s kamero. S tem sem ustvaril efekt, ki sta ga naključno proizvedla televizor in magnetni trak sam. Tako se v fotografiji ustvari naključni efekt osvetljenega filma, v slikarstvu navidezni analogni efekt zamegljene fotografije, v zvoku efekt rezanja frekvenc, odmeva, menjave hitrosti posnetka, ki ga ustvarjam izključno brez pomoči dodatne tehnologije. Pravzaprav je to podobno kot v zgodovinskem primeru Enrica Carusa. Pevci, ki so slišali njegove posnetke na prvih Edisonovih fonografih, so imitirali slabo reproducirani zvok, skratka, vključili so tudi vse, kar ni bilo del originalne interpretacije.

Bojana Piškur: Pri tebi se mi zdi ustvarjanje nekako organsko prepleteno s tvojim življenjem, družino … oziroma, kot je nekdo dejal, »življenje ni dejavnost, namenjena zgolj opazovanju«. Isto bi lahko prenesla tudi na umetnost.

Sašo Vrabič: Pred leti sem napisal pesem z naslovom »Okrog sebe«, ki se konča opazovalec sem najprej / potem plesalec življenja. Verjetno življenje res ni ločeno od tega, kar počneš v času, ki ga imenujemo poklic. Vsaj prav bi bilo tako. Redki so ljudje, ki živijo za to, kar počnejo, in v tem uživajo svoje življenje. Res je, da moraš najprej videti, da bi sam preizkusil.

Umetnost je od nekdaj izhajala iz življenja, iz človeških zgodb in naše spremenljive narave. Moje delo je bolj ločeno od družine, kot se zdi, včasih kar za preveč časa in na preveč oddaljenih krajih. Najlažje je izhajati iz vsebin, ki jih poznaš. Tema privatnega je vseprisotna in v pojmovanju javnega dobi svoj sentimentalni, čustveno-spominski naboj, ki ga nosi vsak v sebi. Doma imamo veliko platno, na katerega vsi slikamo in rišemo, in veliko glasbil, na katera igramo. Večino kreativnega skupnega časa pojemo in plešemo.

Bojana Piškur: V Mali galeriji boš poslikal steno. Ali kako drugače dojemaš ta prestop iz ateljeja v galerijski prostor in sam proces ustvarjanja, kot če bi na primer delal doma? Predvidevam, da bo prostor dobil intimnejši značaj, saj boš v njem preživel kar nekaj časa.

Sašo Vrabič: Ta trenutek v stanovanju nimam tako velike stene, da bi se doma lotil skice za Malo galerijo. Galerija je javni prostor, ki omogoča refleksijo in soočenje s publiko. Je pa drugače, če imaš na razpolago nekaj več časa za delo v samem prostoru, saj ga bolj dojameš. Ne vem, če bo tokrat kaj bolj intimen, po že narejenem mislim, da bo bolj urbano intimen. Verjetno bo tudi del soundtracka nastajal kar na cesti pred galerijo in v galeriji sami.

Bojana Piškur: Ali je delo kdaj (do)končano? Kdo zaokroži pomen umetniškega dela?

Sašo Vrabič: Mislim, da veliko stvari v življenju poteka ciklično, v krogu, zato je že beseda zaokrožitev ključna za pojmovanje zaključka, konca. Veliko je fragmentov, ki se s časom združijo v idejno celoto. Delo je dokončano, ko prostor manifestacije daje postavitvi nov, zaključen pomen. Res pa je, da je vprašanje konca nekega dela, neke celote čas sam in pojmovanje dela v času samem, kdor koli že delo pojmuje.

_______

odlomek iz:
Bojana Piškur, Sašo Vrabič, Obrigado meu amor, 
razstavna zgibanka, Mala galerija – Moderna galerija, Ljubljana, 2005.