Peter Weibel, Igor Zabel
Mediji, stroji, slike

Stroji in mediji so docela spremenili naše dojemanje sveta. Mediji so predvsem telemediji. Stroji za gledanje, od televizije do teleskopa, poudarjajo predvsem občutek oddaljenosti. Slikovni stroji, od fotografskega aparata do računalnika, so ustvarili nove vrste slik. Tabelna, oljna slika ni več edini tip slike. Fotografija, film, video, računalnik so novi, tehnični nosilni mediji slike; slika je torej prešla od svojega historičnega nosilca do ekrana. Prišlo je do eksplozije vizualnega. Danes imajo slikovni umetniki na voljo na stotine oblik in na stotine tehnik. Ta eksplozija vizualnega, ta poplava podob, bi lahko pripeljala do razvrednotenja slike. Proces proizvodnje slik postaja pomembnejši od samega proizvoda, slike. Tehnične preobrazbe in širitve so spremenile tudi tradicionalno slikarstvo. To zdaj uporablja tudi stroje in tehnične medije, kot sta fotografija in televizija. To mediatizirano slikarstvo z novimi produkcijskimi in kompozicijskimi postopki poudarja strojno pogojene spremembe našega gledanja…

Žiga Kariž in Sašo Vrabič oba izhajata iz intenzivnega, spremenljivega in fragmentarnega podobja, s katerim nas preplavljajo množični mediji. In če smo v svetu medijev navajeni na razmerje knjiga – film (ali narobe), omenjena avtorja širita to razmerje še s sliko: film-knjiga-slika. Vrabičeve slike (razstavljena so dela Izbrani ekrani, 1997, Sanje diamanta, 1997, in Nočna vožnja, 1997) izhajajo iz fragmentov, posnetih s televizijskega zaslona, in zavestno evocirajo tradicijo rabe heterogenega polja in podobja množičnih medijev v slikarstvu (Rosenquist, Salle, Rauschenberg)…

Odlomek iz besedila za U3 – 2. trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997.
_______

Marko Košan
Ekrani in skrinje

Slike – ekrani Saša Vrabiča vstajajo iz neoprimljivega vakuuma breztelesnega fizičnega prostora, ki se vzpostavlja na izteku katodne cevi televizijskega monitorja. Posamezni neosrediščeni izrezi filmsko kadriranih podob se kolažno razvrščajo po površini platna, pri čemer nobeden izmed zoperstavljenih izsekov neoprimljive zgodbe ni hierarhično privilegiran ali premenjen v ikono. Slike niti stilno niti kompozicijsko niso podvržene vnaprejšnjim shemam, temveč procesu recikliranja okruškov vizualnih sporočil, njihovi akumulaciji in eklekticistični neproblematičnosti, ki omogoča lucidno sožitje raznorodnih elementov fragmentarne meta-realnosti. Vsebinski sinkretizem razbija koncentracijo sestavljene podobe v smislu dramatičnega ali mitskega narativnega naboja. Poudarjena je zgolj njena fenomenološka partikularnost, ki razgalja mehanizme prevladujočega sodobnega vizualnega komuniciranja. Statičnost naslikanega izreza sicer pervertira dinamiko elektronske slike, a ravno medij, ki mu takšen način ni imanenten, toliko bolj nazorno razgalja njegove manipulativne učinke. Zamrznjenim gibajočim se podobam bi načelno lahko dodali domišljijske ali spominske referenčne okvire, a Vrabič jih s svojim konceptom gradnje slike zavestno izriva. Zaustavljeni kadri kontinuirane elektronske slike so odrešeni balasta intelektualne senzibilnosti, ki se pretaka skozi zgodovino kulture in umetnosti. Požvižga se na patetično retoriko identifikacije z velikimi predteksti in modeli. Podobe so prevedene v tanke opne, vzete iz konteksta pa izgubijo smisle in pomene. Hiteče in izmuzljive, a okamenele v drobcih časa, se naključno zaustavljajo na Vrabičevih platnih, ki kot velemestni “billboardi” le začasno odstopajo mesto naslikani figuralni ali vzorčasti teksturi. Vrabič aludira na rutinsko vseprisotnost tovrstnih elektronskih ikon v sodobnem urbanem okolju, ki implicira odtujenost in svojevrstno distanco ter nas spreminja v pasivne voyerje, podložne inertni vizualni fascinaciji, ki trivialna sporočila po plasteh odlaga v našo podzavest.

Pri projektu za razstavo Umetnik in urbano okolje se Sašo Vrabič ni zaustavil zgolj pri fiksaciji ikonoklastične narave sodobne vizualne kulture, temveč je neosebnemu elektronskemu odblesku fiktivne realnosti zoperstavil skrinjice s fetišiziranimi predmeti, varno spravljenimi v zaprt svet samoreferencialnega konteksta in osebne eksistencialne logike. S časovno kategorijo spomina in trajnega pulziranja introvertiranega intelekta umetnik odraža lastno razpetost med svetovoma intimnih, ponotranjenih vzgibov in hipne, medijsko eksploatirane “velemestne ulice”. V bipolarnem prepletu navidez izključujočih se izrazov kreativnega razmisleka zadobivajo Vrabičeva dela transcendenčne razsežnosti, s katerimi vznemirljivo vstopajo v izvirno polje umetniškega doživljanja sveta.

Besedilo iz kataloga Umetnik in urbano okolje, Koroška galerija likovnih umetnosti, 1997, str.65-66.
_______

Tadej Pogačar
This Town Ain’t Big Enough for Both of Us

Žiga Kariž in Sašo Vrabič sta predstavnika mlade generacije vizualnih umetnikov. Razstava This Town Ain’t Big Enough for Both of Us je njuna prva samostojna razstava v Ljubljani. Žiga Kariž predstavlja serijo slik objektov, ki se nanašajo na različne vizualne vzorce industrijskega oblikovanja in uporabnih umetnosti, predvsem iz pop kulture 70. let. Sašo Vrabič v svojih slikah izbrane podobe postavlja v jukstapozicijo vsakdanjega življenja in podob, posnetih s TV ekrana. Ta dela odpirajo vprašanje intermedialnosti odnosov in navzkrižnega izbora med klasičnim slikarskim medijem, fotografijo in elektronsko generirano sliko.

Spremno besedilo ob razstavi This Town Ain’t Big Enough for Both of Us, Žiga Kariž in Sašo Vrabič, Galerija P74, Ljubljana, 18. 9.–18. 10. 1997
_______

Nataša Bider, Marko Drpič & Božidar Zrinski
Slike ali ekrani ateljeja

Sašo Vrabič je mlad slikar, katerega likovni jezik bo popolnoma zaživel ravno ob koncu dvajsetega stoletja. Njegova platna so odlična reakcija na čas, v katerem živi in na umetnost, ki se je v tem stoletju že zgodila.

Slikar, ki je zelo kritičen do svojih del, je uspel zaokrožiti vodilo lastnega likovnega jezika v najnovejših platnih, ki se v svojih temeljih izredno dopolnjujejo in tvorijo premišljeno celoto. Osnova slikarskega jezika, ki se tako močno kaže, je kompozicija. Ta temelji na delitvi enotne slikarske površine na več različno velikih površin kvadratne ali pravokotne oblike, ki vzpostavijo mrežo samostojnih in neodvisnih ekranov. Vsak tak ekran pa postane prostor ali polje življenja različnim motivom.

Ekrani so asociativna polja slikarjevih vizij o sliki, ki nastaja, izginja pa v gledalcu.

Slika na ekranu nenehno izginja in se tudi nenehno obnavlja. Motivi Sašovih ekranov so zato medsebojno tako različni. Ti ekrani so zaustavljene ali zamrznjene podobe časa, prostora in občutkov, ki so včasih tako nasprotni in drugačni, da ne najdemo prave povezanosti. Tako lahko opazimo različne podobe (obrazi, narava, arhitektura, živahne samostojne linije), ki se pogosto pojavljajo in opozarjajo na svojo vlogo. Slikarju je uspelo te različne motive združiti v učinkovito celoto, ker jim je ponudil enoten prostor in svoje razmišljanje. To pa samo kaže na izdelanost ekranov kot izrazov različnih razpoloženj in občutkov…

Odlomek iz zloženke: Meje demokracije – Klub mladih, Klub Cankarjevega doma, besedilo: Nataša Bider, Marko Drpič & Božidar Zrinski (Katedra za sodobno umetnost), 25. 9. 1996.