Alenka Domjan
Dotiki in prepleti: glasba kot inspiracija v prostoru vizualne umetnosti

Sašo Vrabič o svojem delu razmišlja skozi optiko več medijskega ustvarjalca. »Harmonija nastopi takrat, ko lahko brez skrbi delam v mediju, ki se mi ponuja. Glasba je na nek način narekovala tudi posege na zidove galerij, saj to, kar počnem zadnja leta v glasbi kot vokalni bobnar, počnem tudi v slikarstvu. V repeticiji, nizanju besed vidim dogodek, ki pride in mine v minljivi tehniki oglja na steni. Podobno je na koncertu, ki se zgodi in mine. Seveda so tu razni posnetki, ki zabeležijo trenutek, ampak pomemben in čaroben je prav trenutek procesa. Pred desetimi leti sem se po študiju pridružil vokalni skupini Perpetuum Jazzile in to mi je pomenilo neko zadovoljstvo, nisem pa si mislil,da bodo ta leta tako pestra in zanimiva, da nas bo ta naša srčnost v skupini odnesla tako daleč.«

Zato so njegova stališča o sobivanju medijev izkustvo, za katero se zavzema tudi takrat, ko gre za klasično likovno izvedbo, torej za sliko. Ta nastaja skozi proces, najprej skozi pogled kamere, s katero zaznava hegemonijo pametnih telefonov, ki zasvajajo družbo, in so, če tudi si tega ne želimo, imperativ sodobnega človeka. Njihovo učinkovanje ni samo zvočno, ampak tudi vizualno in omrežno, zaradi česar osebni stik in bližina človeka vse bolj izginjata. In prav tu je past, o kateri Sašo Vrabič v svojih slikah in risbah z veliko mero kritičnosti tudi razpravlja. Serija slik Pametni telefoni (2014) je portret ljudi v aktu brskanja po pametnem telefonu. V dialog z njimi je postavljena serija slik LOL (2014) in z ogljem izpisana sporočila na galerijsko steno (2015), ki reprezentirajo pomenu odgovarjajočo podobo. Gre torej za kontekst, kodiran v zgodbo iz okolja, ki ga obkroža in odslikava svet potrošniške družbe in pametnih »strojev«. Najpogosteje so to ulica in prostori, v katerih se gibajo ljudje in njihove zgodbe, čisto navadne, čisto vsakdanje. Vrabič jih beleži z objektivom in nato premešča v slikarski prostor, kajti slikarska gesta mu ponuja več od tehnološko posredovanega in omogoča drugačen pogled na zgodbo. Odpira mu novo prizorišče, novo kompozicijo, novo ikonografijo, predvsem pa nove pripovedne plane. Zato objektivnost v slikarski podobi postane dvom, zgodba dogajanja pa ni več fragmentarna in portretna, temveč zgoščena v simbolno sporočilo, s katerim vstopa v širši družbeni prostor. Tako umetnik dodaja figuri pripovedno slojevitost. Postavlja jo v nov dogodek, dogodek, ki ga ustvari on sam: s sliko in risbo, ki v podtonu namigujeta na besedo in glasbo…

_______

Odlomek iz besedila Alenka Domjan, Dotiki in prepleti: glasba kot inspiracija v prostoru vizualne umetnosti, Savinov salon, Žalec, 2015