Petja Grafenauer
Ljubezen in strah

Sašo Vrabič je edini slovenski umetnik z dvema uspešnima umetnostnima karierama. Je slikar, grafik in risar, ki je v istem letu, ko je dokončal študij slikarstva, in z Žigo Karižem pripravil prvo »resno« samostojno razstavo v Ljubljani, razstavljal tudi na prelomnem, drugem Trienalu slovenske sodobne umetnosti leta 1997, ki ga je kuriral Peter Weibel. Skupaj z razstavo so se njegova dela umestila v slovensko umetnostno zgodovino in sicer v razdelek »postmedijskega slikarstva« in sodobne umetnosti, kot jo je leta 2005 zapisal Igor Zabel. Njegov izraz izkazuje vrhunsko risarsko veščino, poleg tega pa izredno senzibilnost za zaznavanje občutka časa in prostora v katerem živi in hkrati sposobnost, da nam to posreduje na način, v katerem se prepletata intimno in družbeno.

Veliko tihožitje s katerim se gledalec sreča na pričujoči razstavi, je hkrati banalna podoba, virtuozna slikarija, poznavalska ilustracija na kateri ne manjka niti wasabi in podoba ene izmed umetnikovih ljubezni. V istem prostoru so tudi druge, vsaka z intimno, gledalcu jasno in vidno, ali pa zabrisano povezavo z avtorjem. Večmedijski svet Saše Vrabiča, že od vsega začetka vključuje tudi zvok, ki ga je občinstvu najvidneje izrazil v skupini Perpetuum Jazzile. Od zvokov in glasbe, ki jih je umeščal v slike, instalacije, jih ustvarjal in delil z občinstvom, je ostalo le še prasketanje gramofona, od ljubezni izginjajoči poljub, dom pa je le hišica iz kartona, a v njej vendarle sveti lučka. Tam drevo požene korenine in tam živi ljubezen.

Na drugi strani – ali bolje v zgornjem nadstropju – pa sta poguba in strah negotovega prekernega življenja. To je svet surovih vojn in vojn surovega, ljudi, ki svojo neobčutljivost skrivajo za ekrani in svet trpečega družbenega subjekta. V tem nadstropju domuje še druga velika žanrska slika na razstavi. Urbana krajina iz Top of the Rock, razgledišča na vrhu Rockefeller centra, je pogled na krizo urbane družbe, prav iz njenega centra. Sašo Vrabič nam pravzaprav že od leta 2003 in ene svojih samostojnih razstav, ki se je imenovala Privat(e), dopoveduje, kje je še moč najti ljubezen, za katero smo kot družba postali skorajda neobčutljivi.