Miha Colner
Sašo Vrabič: Ne-bo

Danes živi človeška vrsta v svetu več hitrosti in neštetih paralelnih univerzumov. Družbe (t. i. razvitega sveta) se utapljajo v količinah vsakršnih vsebin, ki jih mora posameznik filtrirati in osmisliti z lastno sveto nazorsko in izkustveno perspektivo. Posledično se tudi meja med zasebnim življenjem in javno pojavnostjo vse bolj briše. Od posameznika – zlasti tistega, ki deluje v kreativnih poklicih – se pričakuje nenehno storilnost in agilnost. Vizualno onesnaženje in obilje sporočil, s katerimi se ljudje vsakodnevno soočamo, puščata neizbrisljive sledi v družbenih in medosebnih odnosih, v socialnih pravilih in načinu življenja.

Vse to se obilno odraža tudi v umetnosti Saša Vrabiča, enega tistih ustvarjalcev, ki se v svojem delu posveča omenjenim pojavom na način opazovanja in upodabljanja svoje neposredne okolice tako intimnega družinskega kot družbenega okolja. Danes se ti dve plati (lahko) nezadržno povezujeta. Umetnika po večini zanimajo majhne in navidezno nepomembne zgodbe, drobni intimni utrinki vsakdanjika in fragmenti življenja, ki na način pars pro toto pripovedujejo univerzalno zgodbo o sodobnem stanju duha.

Na eni strani ga pritegne generičnost sodobne komunikacije in nenehna podvrženost novim vsebinam, ki jih posameznik samovoljno spremlja in se pusti biti spremljan. Današnje življenje je v veliki meri postalo virtualno, (komunikacijski) mediji pa so prav zares podaljšek človeka. Zato umetnik že vrsto let upodablja skupine ljudi, ki so popolnoma okupirani z brskanjem po svojih mobilnih napravah.

Ta vidik sodobne družbe je le eden izmed sestavnih delov pričujoče prostorske instalacije z naslovom Ne-bo, ki je večplastna in večpomenska, takšna kot je današnji čas. Nič ni namreč bolj spremenilo načina ljudske komunikacije kot pojav prenosnih telefonov in nato ostalih pametnih naprav, ki so postale nepreklicno najpomembnejši aparati v življenju slehernika. Danes skoraj vsakdo poseduje mobilno enoto, ki je prvenstveno namenjena hitri komunikaciji, hkrati pa tudi preganjanju dolgčasa. A ravno dolgčas, torej tisti čas, ki omogoča potopitev v lastne misli, je najbolj kreativen trenutek, iz katerega se rojevajo nove domislice in ideje. V situaciji nenehne motnje in popolne izpopolnjenosti ne ostane časa, prostora in energije za kakovostno kreativno snovanje, domislice, analize in premisleke.

Postavitev celostnega dela Ne-bo je zastavljena mnogo širše in bolj univerzalno, saj izhaja iz številnih avtorjevih premišljanj, zamisli, obsesij, spominov in hotenj – stvari, ki definirajo posameznikov status v družbenem kolektivu. Ne-bo je vizualni dnevnik, ki brez pretirano linearne narativne formulacije, ampak le z vizualnimi sredstvi priča o avtorjevem osebnem odnosu do sveta. Naslanja se na banalnosti in absurde sodobne medijske krajine, na asociativne podobe, ustvarjene po (vselej nezanesljivem) spominu, na travmatične življenjske preizkušnje v vselej nedognanih medosebnih odnosih in ne nazadnje na pojave, kot sta voda in modra barva, ki v umetnikovem zasebnem svetu predstavljata občutek pobega iz rutine vsakdanjika, razmisleka in osebnega miru.

Večmedijska in večplastna prostorska instalacija, ki vključuje sliko, risbo, poezijo, gibljivo sliko, prostorske elemente in glasbo s svojo celostnostjo predstavlja eklektičnost sodobnega trenutka. Predstavljene podobe so običajno skrajno ambivalentne, saj so vzete iz svojega izvornega konteksta, ki je tesno povezan z njihovo fotografsko predlogo. Slike in risbe Saša Vrabiča namreč po pravilu nastajajo na podlagi posredovanih podob, bodisi posnetih s strani avtorja bodisi najdenih v obilju medijskih podob, ki so nato kombinirane v enovito celoto. Mestoma so videti kot zvesta reprezentacija zamrznjene stvarnosti, mestoma pa kot imaginarni kolaži.

Povezovalno nit razstave v prvi vrsti stke modra barva, ki se utelesi kot voda, nebo, oblaki, kopališča in kopalci. Avtorjeva obsedenost z bazeni in ljudmi, ki se v njih namakajo, izhaja iz osebne fascinacije in iz širokega spektra implikacij, ki jih le-ta ponuja. Bazeni so prostori sprostitve, ležernosti, radosti in počitka, ki jih ljudje običajno povezujemo s počitnicami in preživljanjem prostega časa. Vrabič je na eni strani fasciniran z voajerskim potencialom podvodnega pogleda na lebdeča telesa v gibanju; pogledu, ki je v veliki meri lasten današnjemu času. Na drugi strani ga pritegne element vode in njena navidezna modrina, ki vselej implicira globino in skrivnostnost, ki je v popolnem nasprotju z banalnostjo in lahkotnostjo sodobnega bivanja.

Prav tako ga okupira potreba po analizi medijskih podob, ki neizbežno krojijo javno mnenje in postavljajo estetske telesne ideale. Ta segment je bil podrobneje obdelan v ciklusu Vogue (2002), v katerem je Vrabič izpostavil blesk (in bedo) poželjivega medijskega spektakla. V sliki Mala smrt (2017) upodobi ekstatično figuro priletne ženske med doživljanjem orgazma, a vendar bi lahko njen spačen izraz na obrazu razumeli kot trpečega, izmučenega ali celo umirajočega. Za njo se nahaja poželjiva podoba mladenke v spodnjem perilu, ki izgleda, kot da je ušla z reklamnega panoja. S tem se Vrabič dotakne danes vseprisotnega tabuja staranja in starosti, postaranih teles in spolnih naslad, ki jih le-ta še vedno potrebujejo. Zanima ga telesno nelagodje ob samozavedanju, da stvarno telo ne ustreza poželjivi podobi idealnega telesa. Na drugi strani ga pritegne skoraj neizrekljivo psihofizično nelagodje, ki se pojavi ob prešuštvu, družbeno stigmatiziranem dejanju, ki predstavlja bolečo izdajo ljubljene osebe. Travmatično situacijo prešuštva aplicira nase s tem, ko upodablja prizore iz družinskega albuma, ki so videti povsem običajni, in s tem, ko gradi asociativne slikarske kolaže, ki vsebujejo delčke intimnih pisem, ki si jih je umetnik izmenjeval s svojo partnerko. Delčki rokopisov v delu Vse mi povej (2017) tako ne razkrijejo intence in podrobne vsebine kratkih, iz konteksta vzetih sporočil, ampak izdvajajo le posamezne pomenljive in iskrene fraze.

Vizualni postavitvi se pridružuje tudi zvočna instalacija, kjer se avtor posveča vprašanju ustvarjanja glasov in tonov, kar je del njegove vsakodnevne prakse. Vrabič v svojih delih ne more zaobiti vprašanj o aktu ustvarjanja, o povezavi med zasebnostjo in profesionalnimi obvezami, med intimnim družinskim življenjem in javnim delovanjem na področju umetnosti. Tako kot profesionalna kariera umetnika neizbežno posega v intimno sfero, se tudi zasebno življenje nenehno prestavlja v področje ustvarjanja. Avtor tako analizira delovanje v različnih disciplinah, kot sta glasba in likovna umetnost, in povezave med njima. Glasbena kulisa instalacije je sestavljena iz umetelnih in sintetičnih zvokov, skoraj brez intervencije človeškega glasu, kar je v nasprotju z njegovo siceršnjo prakso vokalne glasbe in vokalnega ritmiziranja. V nasprotju z ambientalno in vsebinsko nevtralno zvočno kuliso je moč razumeti performans, v katerem avtor obsedeno napihuje modre balone in s tem opravlja dihalne vaje za vokaliste oziroma, kot pravi sam, »jogo za vokalne perkusioniste«. Princip je sicer podoben petju, vendar je napihovanje balonov pravo Sizifovo delo, saj namesto ustvarjanja zvokov proizvaja na videz banalne vizualne elemente. A prav s tem Vrabič v enovito celoto poveže različna področja svojega dela, ki se sicer v javnem prostoru le redko soočijo, medtem ko na osebni ravni vseskozi sobivajo. Celostna umetnina Ne-bo tako postane zvočno-vizualna alegorija avtorjevega ustvarjalnega mikrokozmosa, njegovega življenja in dela, ki sta tesno povezana in praktično neločljiva.