Maša Žekš
Sašo Vrabič | Neobstoječi

V začetku leta 2024 se v Galeriji Y samostojno predstavlja eden od hišnih umetnikov, Sašo Vrabič. Četudi je širša javnost v zadnjem času navajena njegovih dinamičnih figuralnih slikarskih del, nam nasploh vsestranski ustvarjalec tokrat na ogled postavlja serijo del na papirju, izdelanih v tehniki pastela in akvarela. Obširna, pronicljiva in zapomnljiva serija intenzivnih človeških portretov nosi naslov Neobstoječi. S svojim počelom, stopnjevano intenziteto in miljéjskim izrazom naslavlja peščico aktualnih pomislekov, vezanih tako na umetnikovo osebno prakso, kot tudi na problematiko sodobne družbe.

Sorazmerno veliki portreti so v resnici zelo natančne preslikave obrazov, ki jih je ustvarila umetna inteligenca. Orodje, ki je prosto dostopno na spletu, uporabniku namreč omogoča generiranje naključnih, neponovljivih človeških obrazov, ki delujejo izredno običajni in presenetljivo naravno realistični. Dejstvo je, da ti ljudje v resnici ne obstajajo; ko pa uporabnik na platformi generira novo osebo, prejšnja izgine za vedno. Z ozirom na neponovljivost obraza, njegovo edinstvenost in hipnost obstoja, se poigravanje z algoritmom približuje tako naravi resničnega življenja, kot tudi nekaterim vzgibom slikarstva. Sašo Vrabič se konceptualno spretno nanaša na tematiko minljivosti človeka, njegovi povezavi s tehnologijo in samouničenjem, pa tudi na tradicionalne lastnosti slikarskega portretiranja: karseda realistično in reprezentativno poustvarjanje podobe specifične osebe. Slednja navezava sama po sebi nastopa kot zvit paradoks, saj umetnik portretira neresnične ljudi, katerih realističen obraz in likovna dostopnost gledalca navdajajo z lažno empatijo in nepričakovanimi čustvenimi odzivi. Po drugi strani so obrazi hipni in neponovljivi, kot so nasploh hitro minljiva in neponovljiva sleherna človeška življenja. Četudi se zdi, da neposredna navezava na človeško neobstojnost in njegovo postopno izginjanje primarno naslavlja naraven cikel življenja, se izhodišča za nastanek projekta skrivajo v nekoliko subtilnejših, a zato nič manj kritičnih sferah. Zaznamujejo jih namreč aktualna svetovna dogajanja, v nekaterih lokacijsko specifičnih primerih pa tudi direktna navezava na domače dogodke polpretekle zgodovine.

Netrpežnost, hipnost in približujoče se izginotje se v seriji odražajo tudi v tehniki, h kateri je avtor pristopil z obilno mero eksperimentiranja in sprejemanja lastnosti uporabljenih materialov. Izjemno občutljiv in taktilen pastel že sam po sebi terja prilagajanje in drugačen pristop, končni izdelek pa je manj stabilen in, v kolikor ni dobro zaščiten, hitro uničljiv. S preprostim razstavljalskim načinom obešanja neuokvirjenih del na steno, kjer se papir hitro zguba in nenehno plapola, umetnik raziskuje neobremenjene pristope k materialu in nalašč nasprotuje siceršnjemu iskanju likovno-tehnične perfekcije. To nasprotovanje z destruktivnim procesom še dodatno poudarjajo portreti, na katerih je pigment načrtno topljen z alkoholom in vodo. Delno akvarelsko serijo Neobstoječi tako zaznamuje postopno bledenje in izginjanje portretirancev, hkrati pa ponuja vpogled v tehnične specifikacije avtorjevega raziskovanja.

Napram tehničnim novostim in trenutno popularne umetniške navezave na umetno inteligenco, je prevpraševanje odnosa med človekom in tehnologijo avtorjeva nenehna, vsebinsko dodelana stalnica. Razmišljanje o samostojnosti, odvisnosti in naivnosti človeka v odnosu do razvijajočih se tehnologij tokrat vznikne iz samega ustvarjalnega izhodišča; večplastno ilustrira pereče vprašanje razmerja moči, kje se na nasprotujočih se bregovih nahajata vsemogočni stroj in ležerni človek. Na prvi pogled preprosta serija portretov prosperira v spirali protislovij, kjer poigravanje s kompleksno človeško psihologijo in iracionalnostjo rezultira v neuravnovešenem vrednotenju resničnih (še hitreje izginjajočih) življenj. Z ozirom na kompleksno vprašanje večplastnega avtorstva in posreden komentar na aktualno vojno, izbrisana in izgnana človeška življenja, se avtor (ne)performativno izključuje iz podajanja izjav o umetniških delih ali okoliščinah, povezanih s kulturno javnostjo; ostaja neobstoječ.