Jernej Kožar
Efemerna poezija vsakdana

Razstava Saša Vrabiča z naslovom »Obrni ploščo« je bila postavljena na dveh prizoriščih: v Galeriji Ravne in v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. V Galeriji Ravne so bile na ogled slike na papirju z naslovom »Naslovnice (Resnične barve)«, 2020–21, in poleg njih še slike »Poklon razstavišču (triptih): Stairway to Heaven, The Doors, AC/DC«, 2021, ter zvočni video »A vendar se vrti (Eppur si muove)«, 2020–21. Na drugem prizorišču pa so bili razstavljeni serija fotografij »Gumice«, 2019–21, glasbeni videi iz serije »Tape Loop«, 2021, risbe, knjige umetnika, skicirke, multipli in različni grafični dizajni.

V Galeriji Ravne je postavitev poustvarjala intimno vzdušje prodajalne plošč. Slike so na videz malomarno plapolale v prostoru in spominjale na plakate, ko ti na pol odlepljeni visijo s sten. Tak vtis je stopnjeval prasketajoč zvok vinilne plošče, ko igla preskakuje na koncu, kadar se ročica gramofona ne premakne avtomatsko nazaj v svoje ležišče. Na videu »A vendar se vrti (Eppur si muove)« se ponavlja ravno ta trenutek.

Na slikah z naslovom »Naslovnice (Resnične barve)« so upodobljene priredbe naslovnic vinilnih plošč nekaterih glasbenih izvajalcev iz časa pred internetom. Barve v naslovu albuma ali v imenu skupine so tiste resnične barve, ki so spodbudile slikarja, da je izbral ravno te naslovnice. Na slikah je večkrat spremenjen napis kot domiseln anagram iz črk imena glasbene skupine ali izvajalca, kjer se avtor osredotoča na opise barv. Tip črk sledi originalnemu, zato je prepoznavanje imen lažje. Nekatere melodije z lahkoto prepoznamo, nekatere nam zazvenijo v ušesih, pri drugih se samo nasmehnemo ob avtorjevi domislici, ko se poigra z imenom glasbene skupine ali z naslovom albuma. Ponekod je zamenjal vrstni red besed v naslovu ali pa spremenil eno od besed, na primer Rain v Pain ali Moj črni konj v Moj konj Črna. Spet druge naslovnice so preslikane dobesedno, na primer Kind of Blue, ker so že same po sebi dovolj dvoumne ali metaforične, zato ne potrebujejo še dodatne interpretacije in spremembe – na primer Cilla Black, katere pravo ime je White. Drugje gre zgolj za oddaljeno parafrazo imena skupine (Green Day, Deep Purple): kar je mišljeno metaforično, Sašo Vrabič vzame dobesedno in tako vzpostavi primarno raven komuniciranja, ki ga poznamo iz pregovorov, o čemer priča tudi naslov razstave »Obrni ploščo«.

Naslovnice plošč govorijo o nekih drugih časih pred YouTubom, ko smo glasbo poslušali v domači samoti in v celoti, kot album. 83 naslovnic je lahko kratka zgodovina glasbe 20. stoletja, ki sega od klasične glasbe prek popa in rocka do punka, od pop producentskih do skoraj umetniških skupin. Mnogo glasbenih skupin je bilo povezanih z umetnostjo ne le prek oblikovanja ovitkov plošč, temveč neposredno, na primer The Red Crayola. Naslovnice LP plošč so pogosto ustvarili pomembni umetniki: za Black Flag Raymond Pettibon, za The Beatles, White Album, Richard Hamilton.

Slog in način nastanka teh del spominjata na glasbeno ustvarjanje. Kakor glasbenik poustvarja osnovno melodijo ali zapis neke kompozicije, zdaj Sašo Vrabič kot slikar poustvarja vzdušje naslovnice. Vsako od »Naslovnic (Resnične barve)« spremlja haiku. S tem slikar, zdaj pesnik, naslovnice dopolni z bežno pesniško obliko, nabito s pomenskimi nivoji. Vendar ne z namenom še bolj zavozlati že tako dovolj zapleteno kodo sodobne umetnosti, temveč zaradi poenostavitve, da bo širše razumljiva. K temu prispeva tudi namenoma izbran slog slikanja, ki je neakademski in preprost. Bežnost trenutkov, vsebovana v haikujih, je tista lastnost, ki jih veže z naslovnicami LP plošč, prav tako ujetih na ustvarjalno obrobje.

V triptihu »Poklon razstavišču: Stairway to Heaven, The Doors, AC/DC« je upodobil dele galerije. Stairway to Heaven so seveda stopnice podesta, ki krasi beli prostor galerije, The Doors dodatna vrata razstavišča, ki vodijo v drug prostor, na sliki AC/DC pa so upodobljena vrata električne omarice. Z upodobitvijo teh detajlov prostora je umetnik vnesel nov obrat v dojemanju razstave. Tri majhne slike govorijo o spremenljivosti očišča gledalca. Ta je soočen z enoznačnim branjem podobe, kar mu onemogoča ustaljeno družbeno komunikacijo, ki je vedno metaforična. Te tri majhne slike so razlaga za ostala dela na razstavi: upodobljeno je ravno to, kar vidimo. Slikarjev umetniški poseg se je, enako kot prej, osredotočil na izbor motivov.

Na drugem prizorišču v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika je bilo težišče razstave »Obrni ploščo« na seriji fotografij z naslovom »Gumice«. Na fotografijah sledimo odvrženim ali izgubljenim gumicam za spenjanje las. Te nemarno ležijo po tleh, kamor so padle, ko so izgubile svoj prvotni namen. Tukaj jih je fotograf ujel in z umetniško gesto zadržal njihovo preobrazbo v smeti, njihov propad. Efemernost njihovega obstoja je tu uporabljena za umetniške namene, saj tako upodobljene pridobijo resnične konotacije, podobno kot haikuji. Te gumice so okrogle, opisujejo zaključen krog in so tako grafična zrcalna podoba haikujev, ki so prav tako vase zaprta zaključena prispodoba stvarstva. Motiv kroga perpetuira tudi video »Tape Loop 1–2«. Ponavljanje vzorcev ima v likovni umetnosti in glasbi grafični in gramatičen pomen. Tukaj ga lahko primerjamo s ponavljanjem naših vsakodnevnih opravil in nekje daleč morda tudi s Sizifovim delom.

Gumice za lase poudarjajo intimnost postavitve, kot smo jo srečali že v Galeriji Ravne; ležijo na različnih podlagah in vedno zavzemajo osrednje mesto na fotografiji. Struktura ali vzorec tal lahko dodatno spodbudita našo domišljijo: gumica na parketu morda pripoveduje erotično zgodbo razpetih las, medtem ko gumica na ozadju granitnih kock morda govori o končanih razmerjih, gumica na pesku o sreči in večja gumica iz blaga morda o košatih laseh, urejenih za prav posebno priložnost.

Te gumice za lase nosijo v sebi zgodovino las kot ključnega človekovega atributa: od Samsona in Dalile do sodobne mode gladkih las. Lasje so v vseh kulturah in zgodovinskih obdobjih igrali pomembno vlogo in so lahko tudi statusni simbol, kar se danes kaže v prevladujoči modi gladkih dolgih las, kateri z veliko muke in odrekanja sledijo tudi temnopolte ženske.

»Delo (letnik 1974)«, 2014, je knjiga umetnika. Za podlago je slikar uporabil vezan letnik 1974 časopisa Delo. Nekaj strani je prebarval s črno, drugje le poudaril besede in pustil vidne samo nekatere naslove člankov. Tako je ustvaril intimno interpretacijo leta, v katerem se je rodil. Skicirka London (2010–4) prinaša izjemne risbe s flomastrom in akvarele s kavo. Sijajne kompozicije tihožitij, kadriranih v ostrih skrajšavah in narisanih v poudarjeno realistični maniri, prevzamejo gledalca s svojo kontrastov polno risbo in z napolnjenostjo prostora, iz katerega veje vzdušje tamkajšnjih kavarn.

Avtorjeva lucidnost in sposobnost prepoznavanja na videz efemernih detajlov naših življenj je skupna obema postavitvama. Razstava v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika je bila postavljena kot pregledna razstava Vrabičevega ustvarjanja v zadnjem desetletju in tako prilagojena danostim prostora. Gledalca je nagovarjala s širino avtorjevega umetniškega pristopa. Razstava »Obrni ploščo« je postala zanimivo stičišče različnih vidikov sodobne umetnosti – upodabljanja obrobnega, ponavljanja vzorcev kot metafore naših življenj in pa iskanja poezije efemernega.

Več informacij o razstavi na:
www.glu-sg.si in www.knjiznica-ravne.si