Pojdimo proč za nekaj časa

9. 2.–20. 3. 2004
Galerija A+A, Benetke
Kustosinja: Aurora Fonda

Alja Mravljak

Pojdimo proč za nekaj časa

…Kljub vsemu, od nekdaj zaznamovan z izkušnjo malega urbanega okolja, danes spet vsakič znova zavedno išče občutek doma in zavetje pred dodobra s podobami poplavljeno sodobno družbo. Zato, ker sodobna družba golta drugačnost in jo spreminja v izumetničeno splošnost in univerzalnost, je delo Saša Vrabiča balzam za, od navala mnogoštevilnih podob, ki nam sugerirajo, kako živeti in misliti, utrujeno dušo. V končni fazi nas, ko več ne moremo vedno znova izpolnjevati teh zahtev, Sašo prepriča, da je nekje skrita rešitev. Lahko je to le na video traku s posnetki opisov domačega stanovanja, lahko pa v sliki domačega kužka.

Ena glavnih značilnosti Vrabičevega opusa je nenehna jukstapozicija zahodnega sveta in slovenske, takrat socialistične, družbe. Zdi se, kot da naša družba vedno bolj postaja »ona« družba. S procesom globalizacije je prišla tista, nekoč daljna družba k nam in mi postajamo ravno tako nasičeni s podobami, kot so bili zahodnjaki v času, ko pri nas na televiziji še ni bilo celodnevnega programa, ko je bila kamera redkost in smo po »Kinder jajčke« in kavo hodili še v Avstrijo. Naš vsakdan je napolnjevala služba, po službi pa kakšna od državnih proslav ali druženje s prijatelji. Vdor nove miselnosti se je zgodil dokaj hitro in z velikimi spremembami. V približno petnajstih letih je k nam najprej počasi, zadnje čase pa vse hitreje vdrla kapitalistično – zahodnjaška kultura. Danes je največja vrednota informacija in s tem moč, ki jo ima v rokah tisti, ki je najbolje obveščen. V službi, družbi in privatnem življenju se vse odvija vedno hitreje in vedno bolj smo na očeh javnosti. Skoraj nujno za preživetje je, da imaš pri sebi ves čas svoj prenosni telefon, doma pa internet povezavo do svetovnega spleta, preko katere lahko funkcioniraš kot »normalen« konsument informacij. Ves čas nas z vseh mogočih kotov in kotičkov bombardirajo z informacijami, pa čeravno so te povezane z nakupom novega avtomobila ali napadom ZDA na kakšno od bližnjevzhodnih držav.

Kot vsi, se tudi Vrabič vrača nazaj k svojemu otroštvu. Vendar pa je, v nasprotju z ostalimi otroštvi otrok po svetu, Sašova nostalgija vezana na drugačne čase, na drugačno družbo. S tem opravičuje svojo nostalgičnost in jo sintetizira v nov, kritičen odnos do nekdanje zahodne in s tem naše današnje družbe. Kritika se nanaša na nebrzdano informacijsko in tehnološko poplavo, rešitev pa se kaže v odmiku od vsega tega nekam na varno, v zavetje. Pod naslovom Privat(e) (2003) so nastajala dela, ki se poglabljajo v vsakodnevnost zasebnega okolja. Kljub temu, da v njih ni eksplicitno podana kritika družbeno mestnega okolja, se tiho navezujejo na starejša Vrabičeva dela, ki so opazovala razlike med urbanim in ruralnim okoljem, spremembe, ki so nastajale v naši družbi s prehodom v kapitalizem in spremembe v strukturi človeških potreb…

odlomek iz: Alja Mravljak, Pojdimo proč za nekaj časa, str. 13–16, Sašo Vrabič, Let’s Go Away For Awhile,Galerija A+A, Benetke, 2004.

_______

Božidar Zrinski
Snap simbioza 

Življenje posameznika v sodobni družbi ni zgolj enostavno potovanje od točke A do točke B, temveč je pogosto prekinjeno z izjemnimi trenutki, ki so lahko rezultat hitrih odločitev in reakcij na življenjsko okolje ali pa kot skromni prebliski misli in občutkov.

Trenutek je lasten vsakemu posamezniku, zato ni mogoče, da si jih več deli isti trenutek; pa vendar, če si ga, obstaja razlika v njegovem doživljanju. Trenutek ima namreč svojo realno spominsko kodo, neke vrste DNK zapis, ki je vezana na intimne občutke posameznika pri shranjevanju trenutka. Koda omogoča doživljanje trenutka pri ponovnem branju in ga varuje pred izbrisom.

Poleg človeških misli obstaja še cela vrsta drugih nosilcev, ki shranjujejo in posredujejo trenutke. Eden izmed takšnih nosilcev so podobe, ki preko raznih medijev pridejo do naključnega ali celo skrbno izbranega posameznika. Tako shranjeni in posredovani trenutki nimajo realne spominske kode, saj mediji povzročijo njen izbris na način, da onemogočijo osebno izkušnjo gledalca, brez katere se ne morejo ohraniti. Da je ohranitev določenega trenutka izjemno pomembna zaradi ideoloških, ekonomskih ali drugačnih razlogov, dokazujejo mediji s svojo zmožnostjo ustvarjanja virtualnih spominskih kod, ki nastajajo pri simuliranju osebne izkušnje gledalca, ko shranjuje trenutek. Primeri takšnega simuliranja so prenosi dogodkov v živo, neposredno s kraja dogajanja: športni dogodki, vojaške intervencije, vpogled v intimno življenje posameznika. Pri ponovnem branju trenutka lahko virtualna spominska koda povzroči, da doživljanje realne izkušnje postane nerealno in obratno.

Izjemni trenutki so sestavni del Vrabičevega umetniškega ustvarjanja. Najde jih v izbranih filmskih prizorih, videoposnetkih in fotografijah raznih zasebnih dogodkov. Zapisovanje teh trenutkov je prilagodil hitrosti in hipnosti svojega vsakdana, zato se zdi, da je snap fotografija (eksperimentalno, hitro in naključno snemanje) postala zanj idealen način tako zapisovanja kot posredovanja trenutkov gledalcu. Vrabičeve snap fotografije pogosto nastanejo iz ustavljenih videoposnetkov, ko v funkciji sprožilca fotografskega aparata nastopa tipka »Print Screen« na tipkovnici računalnika. Bolj kot nastanek pa so pomembni motivi snap fotografij, saj nam je dovoljeno, da opazujemo zelo intimne umetnikove trenutke.

Podobe iz narave, atmosferski pojavi, arhitekturni detajli, družinski dogodki, pogledi v nebo, na ulico, na delovno mizo so povsem običajni, vse dokler ne preberemo teksta, ki ga je avtor dodal vsakemu posnetku. Tekst komentira vsebino podobe, a hkrati stoji tudi kot samostojna izjava. Predstavlja trenutni preblisk intimnih misli in občutkov. Imenujemo ga lahko »spominski snap«, ki je v bistvu razkrita avtorjeva realna spominska koda trenutka. Snap simbioza teksta in fotografije je torej predstavitev trenutka s svojo realno spominsko kodo.

Vrabič nam na preprost in iskren način odpre vrata v svojo zasebnost, kjer so trenutki resnično doživeti, prepoznavni, občuteni, skrbno shranjeni in kar je najvažnejše – gledalec je vedno dobrodošel.

odlomek iz: Božidar Zrinski, Snap simbioza, str. 27–28, Sašo Vrabič, Let’s Go Away For Awhile,Galerija A+A, Benetke, 2004.