Petja Grafenauer
Slikarski projekt
(Viktor Bernik, Janez Janša, Arjan Pregl, Sašo Vrabič)

…Na nastanek umetniškega dela vpliva mnogo faktorjev in zato je proces nastajanja nemogoče opisati tako, kakor se je različno zgodil. Kljub temu je eden od namenov tega besedila poskus opisa procesa, ki je pripeljal do nastanka Slikarskega projekta. Proces nastajanja projekta pa je nujno povezan s časovnostjo. Vprašanje je torej kateri trenutek izbrati za začetek opisovanja razstave Slikarski projekt, ki je bila 7. 12. 2007 odprta v Galeriji Ganes Pratt. Zdi se, da je za nastanek razstave pomembna predzgodba, saj tudi umetniki sami segajo v lastno zgodovino, natančneje v leto 1997, ko sta Janez Janša (takrat Žiga Kariž) in Sašo Vrabič v Galeriji in centru P74 pripravila prvo samostojno razstavo This Town Ain’t Big Enough for Both of Us. …

… Dela slikarjev Viktorja Bernika, Janeza Janše, Arjana Pregla in Saše Vrabiča so bila ob prelomu tisočletja opisana in umeščena v okvir postmedijskega slikarstva: »Stroji in mediji so docela spremenili naše dojemanje sveta. Mediji so predvsem telemediji. Stroji za gledanje, od televizije do teleskopa, poudarjajo predvsem občutek oddaljenosti. Slikovni stroji, od fotografskega aparata do računalnika, so ustvarili nove vrste slik. Tabelna, oljna slika ni več edini tip slike. Fotografija, film, video, računalnik so novi, tehnični nosilni mediji slike; slika je torej prešla od svojega historičnega nosilca do ekrana. Prišlo je do eksplozije vizualnega. Danes imajo slikovni umetniki na voljo na stotine oblik in na stotine tehnik. Ta eksplozija vizualnega, ta poplava podob, bi lahko pripeljala do razvrednotenja slike. Proces proizvodnje slik postaja pomembnejši od samega proizvoda, slike. Tehnične preobrazbe in širitve so spremenile tudi tradicionalno slikarstvo. To zdaj uporablja tudi stroje in tehnične medije, kot sta fotografija in televizija. To mediatizirano slikarstvo z novimi produkcijskimi in kompozicijskimi postopki poudarja strojno pogojene spremembe našega gledanja.«[1]

V novem desetletju je v delu Bernika, Janše, Pregla in Vrabiča prišlo do opaznih razlik. Uporaba že obstoječe podobe je iz ključnega pomenskega elementa postala le še ena izmed možnosti izrabe podobe in njene prisotnosti v sliki sodobnosti. Dela vseh štirih umetnikov so sicer še vedno vezana na slikarstvo iz katerega izhajajo, toda sliko razumejo na nove načine. V okviru Slikarskega projekta javnosti predstavljajo nova dela, ki pa so temeljno povezana z njihovo siceršnjo samostojno umetniško prakso. Janša v svojih projektih vztrajno dekonstruira ideologije slikarstva in umetnosti. Podobno se vprašanja slike loteva Pregl, pa vendar je njegova dekonstrukcija bolj povezana z notranjimi ideologijami modernističnega slikarstva, medtem ko Janša raziskuje delovanje sistema umetnosti. Na drugačen način sliko v sodobnosti razume Bernik, ki razumevanje prostorov slike in družbenega bivanja ter načinov kako se v njih udejanja podoba, razširja z uporabo novih medijev in vključenostjo gledalca. Vrabičev tokratni projekt je mehka dekonstrukcija razumevanja slike kot stvaritve genija in vodi v medigro slikarjev in užitek ustvarjanja, ki pa se v zadnjih korakih izniči in spremeni v dogodek, predvsem zaradi soudeležbe ostalih umetnikov. Kljub temu se Vrabičev projekt v svojem konceptu povezuje z njegovo siceršnjo prakso, ki nastanek umetnine pojmuje kot demokratičen proces in poudarja pomen kolektivnega, a intimnega užitka ustvarjanja.

Proces nastajanja Slikarskega projekta se je začel s skupno odločitvijo Viktorja Bernika, Janeza Janše, Arjana Pregla in Saše Vrabiča, da bodo pripravili skupinsko razstavo. Umetniki, ki so se poznali in sodelovali že prej, so se kot slikarji soočali s podobnimi vprašanji. Proces nastajanja razstave je potekal v tipično kaotičnem, prenatrpanem, preobremenjenem, časa primanjkujočem okviru sodobne vizualne umetnosti. Prvotna ideja umetnikov je bila, da bi skupaj poslikali prostore Centra in Galerije P74, kjer sta Janša in Vrabič skupaj razstavljala leta 1997. Zaradi objektivnih razlogov je bil projekt prenesen v Galerijo Ganes Pratt s katero sodelujejo vsi štirje umetniki.

Sašo Vrabič je izmed vseh umetnikov edini, ki je delno ohranil prvotno idejo skupnega dela na eni površini. Le špekulirati je mogoče, ali je bil motiv za tako odločitev pogojen z Vrabičevim sodelovanjem v okviru skupinskega projekta Bad Girls & Bad Boys pomladi letošnjega leta v Mestni galeriji Ljubljana, kjer so umetniki galerije pripravili projekt – veliko instalacijo, ki so jo ustvarili v medsebojnem sodelovanju in brez nadzora kuratorja.

Vrabič je pripravil platna štirih različnih dimenzij, jih najprej delno poslikal sam in jih nato predal drugim slikarjem: »Razmišljal sem, da bi vsak dobil svoje platno, ki bi ga obogatil s svojo potezo, zapiskom, skico, sliko, karkoli že razmišlja o slikarstvu, umetnosti, življenju trenutno. Zaradi logistike bi morda bilo najboljše če bi vsa štiri platna dobili naenkrat.«[2] Vrabičev del projekta so predstavljale večinoma figuralne kompozicije z močno črno risbo, omejene le na del platna in opremljene z napisi, npr. Give me just one more night ali Every little thing she does. Is magic. Magic. Vsaj ena izmed slik je verjetno nastala v sodelovanju z Erikom, s katerim je Vrabič že sodeloval pri pripravi razstave v galeriji v Žalcu. Po Vrabičevi intervenciji je slike prevzel Pregl, ki je Vrabičevim figuram večinoma dodajal atribute – tridimenzionalne kolaže, ki so se nanašali na njegove prejšnje slikarske cikle, npr. Olje na Biblijo in Našega Tita in serijo Prekleto dobre ženske slikarke. Tudi Pregl je v slike dodajal le majhne intervencije in dopuščal prostor tudi za naslednje posege. Ko se je slik lotil Bernik, je vanje posegel radikalno in tri izmed njih preslikal z belo stensko barvo, na eno pa dodal le majhen kvadrat bele barve. Tri izmed slik so tako postale prazne, izbrisane, kar je mogoče povezati tudi s projektom, ki ga je za Slikarski projekt pripravil umetnik sam. Bernikova radikalna gesta je povzročila, da je tako samim slikarjem, kakor tudi publiki zastavljeno novo vprašanje, ki se tiče slikarjevega odnosa do lastne umetnine. Ena izmed slik ni doživela radikalnega izbrisa. Kakor da je Bernik vendarle želel dopustiti možnost, da se vsaj v enem delu, projekt razvija v skladu z Vrabičevimi predvidevanji o skupinski ustvarjalnosti, za katero se zdi, da so si jo slikarji predstavljali na različne načine.

Zadnji je slike v obdelavo prejel Janša, ki pa se je lastnemu slikarskemu posegu v delo odrekel in avtorstvo prevzel zgolj v odločitvi, da je slike ponudil v podpis lastni družini. Janševa gesta je povezana s projektom Politika slike, ki ga umetnik na razstavi predstavlja samostojno. Ena od ravni obeh Kariževih intervencij je preizpraševanje pomena umetnikovega podpisa v sliki – elementa, ki sliki pravzaprav določi kulturno in tržno vrednost, saj ni vseeno kdo se podpiše na sliko. Podpis na sliki zaznamuje avtorstvo, sliko določi z napisom, ki vsem in vsakomur pripoveduje in zatrjuje, da je ročno delo nekega umetnika. Dejstvo, da se je Janša podpisu odrekel, oziroma podpisovanje prepustil svoji družini, je še dodatno zapleteno s spremembo njegovega osebnega imena. Kariž je priimek, ki naj bi bil zagotovilo, da je umetniško delo naslikal slikar, saj njegova pretekla dela in umestitev v svet umetnosti zagotavljajo vrednost za nadaljnja dela. Toda Žiga Kariž ne obstaja več. Umetnik se danes imenuje Janez Janša. Je bolj pomembno kdo piše ali kaj piše? In kaj pomeni dejstvo, da je slika, ki jo je Vrabič razumel kot demokratični proces podajanja slikarskega platna, zdaj zaznamovana z le enim podpisom. Če je Vrabič platna razumel kot skicirko in je Pregl vanje vnesel reminiscence na svoje prejšnje delo, je Bernik izpraznil sliko, da je ta postala polje za vprašanje ideologije slikarstva, ki ga je izrabil Janša.

V prostoru galerije je Vrabič slike prislonil na steno in zanikal tipično postavitev slike kot izreza – okna v steni na višini gledalčevega pogleda. Projekt je razstavil kot arhiv s katerim lahko obiskovalec rokuje. Faze dela so s pomočjo fotografij s pripisanim imenom avtorja določene faze, razkrite na hrbtni strani platen in evocirajo vprašanja o pomembnosti idejnih izhodišč v razmerju do direktne površine, slike same. Gledalec lahko slike premika in ogleduje z vseh strani.

Ob Vrabičevem projektu se vzpostavlja tudi vprašanje o naslovu slik. Razstavljena slike je navadno opremljena z avtorjevim imenom, naslovom, tehniko in letnico. Vrabičev projekt je opremljen zgolj s sledečimi podatki: Sašo Vrabič, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Janez Janša, 2007. Ni jasno, ali zaporedje štirih imen označuje kdo so avtorji slike, ali pa gre za naslov dela. Zaporedje imen je identično zaporedju v katerem so slikarji slikali slike in je verjetno hkrati naslov in zaznamek o avtorstvu. Vrabič se tako odreka avtorstvu nad projektom, ki ga je konceptualno zasnoval in avtorstvo razpne nad vse štiri sodelujoče. …

Odlomek iz besedila Petje Grafenauer, Slikarski projekt  (Viktor Bernik, Janez Janša, Arjan Pregl, Sašo Vrabič), Ganes Pratt, 2007, katalog.

_______

[1] Peter Weibel, Igor Zabel, Mediji, stroji, slike, U3, 2. trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana 1997.

[2] Elektronska pošta Saše Vrabiča Petji Grafenauer Krnc, 25. 10. 2007.