Tomislav Vignjević
V nasprotju z logiko konzuma

Komur spomin seže vsaj dvajset let nazaj, si lahko obudi občutek nekakšne vizualne tesnobe, ko se je vrnil čez tedanjo slovensko oz. jugoslovansko mejo z Zahoda. Poglavitna razlika je bila v dejstvu, da je bil – recimo temu “likovnost”, vizualni vtis Slovenije – do skrajnosti zadržan, lahko rečemo siv v primerjavi z razigrano živopisnostjo tujine. Kot marsikaj pri nas se je tudi to sprevrnilo v nasprotje; tako po mojih izkušnjah danes najdemo res redko katero mesto v EU, ki bi bilo bolj pisano, okinčano in nastlano z vsemi mogočimi “billboardi”, jumbo plakati, navadnimi plakati (ti delujejo že nekako passé), elektronskimi displeji in, če ne gre drugače, vsaj z grafiti. Nekdanja sivina se je pod pritiskom kapitalske logike oglaševanja in marketinga ter občutka svobode sprevrnila v medijski prostor, ki mu brez dvoma gospodari princip horror vacui. Najznačilnejši primer, s katerim smo soočeni vsakodnevno, je oblikovanje našega denarja, ki je okinčan in pisan ter v popolnem nasprotju z zadržano vzvišenostjo oblik in barv evra.
Na prizorišču reklamiranja in dizajniranja vsega mogočega pa se občasno najde tudi prostor za t.i. javno umetnost (public art), torej za umetniška dela, ki “izstopijo” iz “bele kocke” galerijskega prostora, nagovarjajo nakjučni, najširši segment javnosti in ne le obiskovalce bolj ali manj posvečenih galerijskih institucij. Eno takšnih del je delo Saša Vrabiča Veliko pričakovanje, ki ga je na velike oglaševalske panoje pripeljal Mednarodni grafični likovni center. Običajni, trenutno najbolj razširjen tip oblikovanja skuša pozornost potencialnega gledalca pogosto pritegniti s kakšno vizualno-lingvistično domislico (navedimo dva primera na povsem nasprotnih polih dobrega okusa: “od petka do petka petka” za Renault 5 oz. “NAMA prihaja”). Vrabičev pristop pa se zapre v intimni svet vsakdanjih, drobnih radosti, ne potrebuje oglaševanja in je v nasprotju z logiko konzuma, spodbujanja k trošenju, ki ga je pred nekaj leti v enem izmed svojih truizmov kocizno opredelila vidna ameriška umetnica Barbara Kruger: “I shop therefore I am.” Vrabič je zaigral na karto kontrasta: v nasprotju z lesketajočimi se objekti konzumentskega poželenja (denimo avtomobilov ali legendarnih petih faktorjev) v nas s plakata zre simpatičen kužek; v nasprotju s pisano, kričečo barvitostjo običajnih plakatov imamo tu črno-belo fotografijo; v nasprotju s čim večjo vizualno vsiljivostjo se njegova fotografija podreja umirjeni celovitosti podobe. V tem je njegov plakat nakakšen memento: spomni se, da ni vse zlato, kar se sveti, in da ni vse v konzumu. Kar pa verjetno redko koga zanima, saj terja opazovanje brez interesa, nima uporabne vrednosti in je med drugim zato tudi umetnost.

Delo, kultura, četrtek, 29. 8. 2002, str.6

_______

Tanja Jaklič
Od vsepovsod nas gledajo mirne pasje oči

Gigantski plakat,črno-bela fotografija psička (mešančka?), pod katerim stoji simpatični stavek “imela bova psička, ime mu bo Jaka”, je le začetek vizualne nadaljevanke Saša Vrabiča, katere prvi del se bo med nami “odvrtel” do 16.avgusta. Začetek zato, ker mu bodo v doglednem času sledili še dokumentarni film, likovna razstava in avdio zgoščenka, morda pa gre tudi za zeleno luč vsemu drugačnemu (od nasilnih promocijskih besedil) – kar bi končno uveljavilo sproščene, nenapadalne obraze in figure brez zavajanja, kaj se da, mora ali splača kupiti.
Sašo Vrabič se sicer s projektom, ki ga je naslovil Veliko pričakovanje (sto plakatov z istim motivom po vsej Sloveniji), dotika Dickensovega istoimenskega literarnega dela, priznava pa, da še bolj zadnje filmske adaptacije romana (režiserja Alfonsa Cuarona) o mladem slikarju, ki mu neznanec na veliki samostojni razstavi v New Yorku odkupi vse slike (nekaj podobnega se je lani dogajalo Vrabiču, a to, pravi, je zasebno, ne tako pomembno ozadje).
Veliko pričakovanje deluje kot protiutež, komentar reklamam, ki so zastavljene kot nadaljevanke in nas vlečejo za nos od slike do slike. Komentar je Vrabičev dnevniški zapis, izbor iz njegove zasebne fotodokumentacije, navezuje pa se seveda na današnji čas “vizualne-medijske poplave, na vsakodnevno človeško pričakovanje”. Izbor motiva je avtor pripravil skupaj z MGLC, lokacije pa je po Sloveniji izbralo podjetje Europlakat. In avtor? “Vsaka pričakovanja vodijo v pozitivna ali destruktivna razmišljanja o naši želji. Gre za željo po nečem, kar vidimo in si predstavljamo za dosegljivo ali nedosegljivo …

Odlomek iz besedila, Delo, kultura, četrtek, 8. 8. 2002, str. 6

_______

Nadela Vuković
Pasji dnevi lepih pričakovanj

Slikar Sašo Vrabič na povabilo MGLC razstavlja serijo veleplakatov na sto krajih po Sloveniji.
Če ste se te dni vozili po Ljubljani ali drugih slovenskih mestih, kjer ob cesti kraljujejo veleplakati, ste gotovo na enem izmed njih opazili tudi prikupen pasji pogled, ki s pripisanim sporočilom “Veliko pričakovanje” zre v vas. To ni reklamni plakat, temveč projekt slikarja Saša Vrabiča, ki s tako imenovano umetnostjo javnega prostora (public art) pritegne najširši krog gledalcev in jih povabi k premisleku o temi pričakovanja. Najverjetneje je prvo vprašanje, na katero pomisli naključni mimoidoči ob pogledu na veleplakat, kaj, za vraga, ta oglašuje. Ko pozorneje prečeše površino plakata (če pri tem ne ogroža varnosti drugih udeležencev v prometu), opazi v desnem spodnjem kotu logotip podjetja Prevent in ponudi se mu odgovor na vprašanje: torej gre za sila nenavadno oglaševanje slovenjegraškega podjetja. In-zadovoljen z rešitvijo trenutne dileme- spelje. Seveda pa se najde tudi kdo, ki si plakat ogleda bolj pozorno in na njem opazi tudi napis MGLC, kar mu da misliti, da gre za domiseln oglas prihajajoče razstave v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Po svoje se ne bi nihče zmotil. Podjetje Prevent je res pokrovitelj serije plakatov, ki bodo predvidoma postavljeni na sto krajih po Sloveniji do 16.avgusta, namen plakatov, ki so jih zasnovali v MGLC s pomočjo podjetja Proreklam Europlakat, pa je predstaviti projekt z naslovom Veliko pričakovanje slovenjegraškega slikarja Saša Vrabiča.
“To je projekt v nadaljevanju,” pojasnjuje Vrabič, “kar pomeni, da se pri prvem projektu – plakatu – lotevam teme pričakovanja oblikovalsko, grafično in trženjsko. Z njim v teh (pasjih) poletnih dneh ponujam dokaj razbremenilno sporočilo: govorim o pričakovanju, denimo, bližajočih se počitnic in upanju na oddih v prijetnih krajih, skratka, o čemerkoli, na kar pomisli človek ob pojmu pričakovanje.” Ta zgodba o “vsakdanjih človeških željah”, ki se tematsko deloma naslanja na istoimenski roman Charlesa Dickensa, se bo nadaljevala z Vrabičevim dokumentarnim filmom, ki je še v pripravi, zgoščenko in serijo multimedijskih podob. Torej, domiselno in vsem dostopno umetniško izražanje, preoblečeno v navidezno oglaševalsko podobo.

Finance, št. 150, kultura, sreda, 7. 8. 2002, str. 15

_______

P. S.
Intimni projekt na jumbo plakatih

Na prizorišču reklamiranja in oblikovanja vsega mogočega se tu in tam najde tudi prostor za tako imenovano javno umetnost, za umetniška dela, ki s svojo sporočilnostjo nagovarjajo najširšo javnost in ne le obiskovalce galerij. Likovna razstava Veliko pričakovanje, ki jo je v organizaciji Mednarodnega grafičnega likovnega centra iz Ljubljane in v sodelovanju s podjetjem Proreklam-Europlakat uresničil mladi akademski slikar Sašo Vrabič, se razteza po Sloveniji v obliki bilbord plakatov…
…Umetnikova simpatična črnobela fotografija, podrejena umirjeni celovitosti podobe, govori o tem, da ni vse v vzpodbujanju potrošniške miselnosti. Njegov prijem se izmika agresivnosti plakatov, ki po zgledu zahodne porabniške družbe vse bolj preplavljajo tudi naša mesta, in nam ponuja intimni svet vsakdanjih drobnih radosti ter sporoča, da je veliko pričakovanje prav v uresničitvi drobnih želja.

Odlomek iz besedila, Slovenske novice, 19. 9. 2002, l. XII, št. 216, str. 21

_______

Urša Dolinšek

Čas za poletna hrepenenja

… V svojem zadnjem projektu Veliko pričakovanje ste si sposodili strategijo, ki jo uporabljajo oglaševalci.
Projekt na jumbo plakatih po Sloveniji je nastal na povabilo MGLC, ki od lani vsako leto pripravi en projekt, vezan na javni prostor. Zdi se mi zelo posrečeno in pomembno, da se umetnost iz galerij lahko preseli tudi v javni prostor. Podoba psa s komentarjem, ki je pravzaprav dnevniški vizualni zapis iz serije fotografij Snap, se mi je zdela zaradi pristnosti in všečnosti najprimernejša za čas počitnic, saj odseva čisto moje osebno hrepenenje, ki pa je lahko tudi gledalčevo. Plakati so hkrati komentar vse bolj pogostih reklamnih sporočil v nadaljevanjih: gledalec vidi podobo, ki mu zaradi nedokončanosti zbudi zanimanje in pričakovanje nadaljevanja zgodbe. To je zelo učinkovit način podajanja podob, oglaševalska strategija, ki sem jo želel preskusiti tudi sam…

Odlomek iz besedila, Dnevnik, št. 233, petek, 30. 8. 2002, str.16,17.

_______

V sklopu prvotnih pobud s strani vodstva MGLC, smo za idejno in motivno zasnovo izbrali fotografijo iz serije “SNAP!”. Ideja o dodanem nosilnem napisu »Veliko pričakovanje« se dotika predvsem ideje psiholoških načinov privabljanja pogledov in zanimanj gledalcev, konzumerjev skozi privatni prizor in osebni zapis. V samem začetnem procesu sem pristopil oblikovalsko, grafično in marketinško, a plakat zavaja o prodaji določenega izdelka, družbe. Koncepti nadaljevank tako tudi v reklamnih akcijah v nas sporožajo pričakovanja. Sprašujemo se za kaj plakat predstavlja in kako se bo končni produkt v serijah reklam odvil in razkril bistvo propagiranja. Dodani (po navadi zahtevani) logotipi povročijo dodatno vizualno nasičenost in zmedo. Marketinški koncepti oglaševanja v nadaljevanjih so za občinstvo včasih zahtevni, a se lahko močno vsidrajo v naš vizualni spomin. 

Sašo Vrabič, 2002